10 zahtev za stanovanjsko politiko

Čeprav zadnjih nekaj let vse politične stranke prepoznavajo težave na stanovanjskem področju in ga postavljajo kot prioriteto, še vedno ni politične volje, da bi se vzpostavilo resno stanovanjsko politiko, ki bi bila sposobna nasloviti trenutno stanje. Vse reforme, ki jih lahko spremljamo v zadnjih letih, se kažejo kot majhni in neučinkoviti ukrepi, ki le zakrivajo dejstvo, da politiki za gradnjo in prenovo javnih stanovanj niso pripravljeni nameniti proračunskih sredstev oziroma vzpostaviti ustreznega sistemskega vira financiranja stanovanjske preskrbe. Pred nami je volilno leto, zato smo v Inštitutu za študije stanovanj in prostora, v sodelovanju z relevantnimi deležniki, pripravili 10 zahtev za naslednjo vlado. Primerno stanovanje je osnovna človekova pravica, aktivna stanovanjska politika pa osnovna razvojna politika, zato upamo, da bodo predlagane ukrepe vzeli resno in sprejeli nujno potrebno stanovanjsko reformo ter končno naslovili perečo stanovanjsko krizo.  

1. UVEDBA SISTEMSKEGA VIRA FINANCIRANJA, V OBLIKI PROGRESIVNEGA NEPREMIČNINSKEGA DAVKA, ZA GRADNJO IN OBNOVO JAVNIH NAJEMNIH STANOVANJ. Sistemski vir financiranja je nujna osnova za trajnostno naslavljanje stanovanjske problematike. Zagotovi naj se z vpeljavo progresivnega nepremičninskega davka, ki spodbuja aktivacijo stanovanj, odvrača od razumevanja stanovanja kot investicije ter ustvarja bolj pravično družbo. 
2. 30.000 NOVIH NEPROFITNIH STANOVANJ DO LETA 2030. Zagotoviti se morajo urgentna sredstva za izgradnjo novih neprofitnih stanovanj ter tako odpraviti stanovanjski primanjkljaj, ki smo ga ustvarili v zadnjih 30 letih. Nove stanovanjske stavbe naj bodo načrtovane tako, da omogočajo kakovostno in varno bivanje v vseh življenjskih obdobjih (v izogib nujnim naknadnim posegom in prilagoditvam). Stanovanjskih skladi se financirajo iz progresivnega nepremičninskega davka in progresivnega davka na promet z nepremičninami.
3. REGULACIJA NAJEMNEGA TRGA. Zagotoviti je potrebno podrobno spremljanje stanja na najemnem trgu, okrepljen inšpekcijski nadzor in visoke kazni za oddajanje na črno. Določiti je potrebno maksimalno dovoljeno rast najemnin v določenem časovnem obdobju, vzpodbujati je potrebno dolgoročna in stabilna najemna razmerja (npr. davčne ugodnosti za dolgoročne in penali za kratkoročne pogodbe), povečati je potrebno kapacitete in prisotnost inšpekcijskih organov, omejiti platforme za kratkoročno oddajo stanovanj ter zapolniti prazna stanovanja. Za pomoč najemnikom in mediacijo sporov z najemodajalci naj se uvede lokalne stanovanjske svetovalnice.
4. PODPORA STANOVANJSKIM ZADRUGAM. Zagotovi naj se sistemska ureditev in podpora razvoju stanovanjskih zadrug, ki bodo dolgoročno ponujala dostopna, kakovostna in stabilna stanovanja. Zakonsko naj se definira, katere stanovanjske zadruge so lahko deležne javne podpore v obliki dostopnih nepovratnih in povratnih sredstev ter ugodnega dostopa do zemljišč. Obenem pa naj se z zakonom zaščiti zadružna stanovanja pred privatizacijo in špekulativnim ravnanjem.
5. SISTEM AKTIVNE ZEMLJIŠKE POLITIKE. Uvede naj se sistem aktivne zemljiške politike, ki se izvaja na nacionalni in lokalni ravni, kar  pomeni rezervacijo obstoječih kakovostnih zemljišč v javni lasti ter postopen in načrten odkup stavbnih zemljišč v zasebni lasti, z namenom zagotavljanja čim večjega števila zemljišč za dostopno stanovanjsko gradnjo. Z mehanizmi aktivne zemljiške politike naj se omeji luksuzno in špekulativno gradnjo ter zasleduje trajnost z zgoščevanjem stanovanjske, prometne in druge družbene infrastrukture znotraj obstoječih mest in naselij, vendar ne na račun odprtih zelenih površin in drugega javnega prostora.
6. STANOVANJE NAJ POSTANE USTAVNO ZAGOTOVLJENA PRAVICA. Primerne bivanjske razmere se mora opredeliti kot človekova pravica, zato naj se v Ustavo zapiše: “Primerno bivališče je osnovna človekova pravica. Država je dolžna zagotoviti dostojne bivanjske pogoje vsem prebivalcem.”
7. CELOVITA PRENOVA STANOVANJSKEGA FONDA. Na sistemski ravni je potrebno urediti mehanizme celovite obnove dotrajanega stanovanjskega fonda, ki v Sloveniji še vedno predstavlja večino stanovanj in sicer na način, da ta poleg energetske prenove vključe tudi funkcionalno prenovo in potresno sanacijo. Za potrebe tega se zagotovi ustrezne smernice ter povratna in nepovratna sredstva.
8. USTREZNE KAPACITETE ZA ŠTUDENTE IN STARE LJUDI. Te morajo nujno temeljiti na javni preskrbi, ter morajo zagotavljati kakovosten prostor, vsebine in ustrezno lokacijo. Premajhno število postelj v študentskih domovih poglablja razlike v dostopnosti do izobrazbe za tiste, ki prihajajo iz periferije, zato naj se zapolni manko javnih dijaških in študentskih domov. Pri stanovanjski preskrbi za stare ljudi je nujno potrebno slediti sodobnim smernicam dolgotrajne oskrbe v skupnosti. Spodbuja naj se razvoj alternativnih oblik bivanja starih ljudi, npr. sobivanje. Poveča naj se ponudba javnih najemnih oskrbovanih stanovanj. 
9. UVEDBA MEHANIZEMA ‘NAJPREJ STANOVANJE’. Uvede naj se mehanizem ‘Najprej stanovanje’, ki je najučinkovitejši pristop za odpravo brezdomstva. Brezdomcem takoj omogoči dostop do stalne namestitve, ki ni pogojena s sodelovanjem v drugih programih socialne pomoči. Obenem pa se uporabnikom se zagotovi primerno podporo glede na posameznikove potrebe in izzive.
10. Začne naj se SISTEMATIČNO ZBIRATI PODATKE O STANOVANJSKEM TRGU, saj država ne razpolaga s kvalitetnimi podatki, ki bi omogočali razumevanje dejanskega stanja in služili kot podlaga za izdelavo ustreznih politik in načrtov. Obudi naj se Stanovanjski svet, ki ga Stanovanjski zakon že sedaj predvideva ter deluje kot temeljni organ koordinacije stanovanjske politike, vključno z nalogami spremljanja izvajanja politike, stanja in potreb.